Obiskovalci v muzej prihajajo po urah obvestil, družabnih omrežij in vizualnih vsebin, ki se nenehno borijo za pozornost. Piper Hart v reviji Exhibition (jesen 2026, letnik 45, št. 2) trdi, da muzeji ne rabijo biti glasnejši in hitrejši, temveč lahko ponudijo prostor, kjer si pozornost opomore in radovednost zaživi. Njena rdeča nit je čudenje, razumljeno kot uporabna metoda oblikovanja razstav.
Hart čudenje opredeli kot stanje povečane radovednosti, čutne pozornosti in odprtosti za pomen. Pojavi se, kadar razstava ponudi nekaj nepričakovanega, obiskovalec pa se hkrati počuti orientiranega. Ni zgolj presenečenje ali spektakel.
Vidno je pogosto že pred besedami: obiskovalec upočasni korak, se nagne k predmetu, se vrne na drugi pogled, postavi vprašanje ali spremeni pot skozi dvorano. Lahko je tudi tiho, na primer v skicirjanju, večkratnem branju napisa ali odločitvi, da ostane v prostoru, ki je neznan, a varen. Zato je po avtoričinem mnenju čudenje mogoče načrtovati, opazovati in vrednotiti. Merila so čas zadrževanja, komentarji obiskovalcev, vzorci gibanja, ponavljajoče se opazovanje, družbena interakcija in kvalitativni odzivi iz intervjujev, anket ali opazovanja v dvorani.
Hart trdi, da čudenje deluje kot praktična metodologija, kadar ga podpirajo štirje pogoji: spremembe merila, plastenje odkrivanja, uravnavanje čutil in skupno ustvarjanje pomena.
Merilo. Velik predmet ali poglobljeno okolje lahko vzbudi strahospoštovanje, miniatura pa čudenje v nasprotni smeri, ker obiskovalca prosi, naj pristopi bliže. Za nevrodivergentne obiskovalce so spremembe merila lahko močne, vendar zahtevajo prostorsko orientacijo. Jasni izhodi, sedeži, predvidljivi prehodi in pogledne linije pomagajo ohraniti strahospoštovanje in preprečujejo preobremenitev.
Plastenje odkrivanja. Čudenje raste, kadar razstava ne razkrije vsega naenkrat. Avtorica kot primer navaja National Museum of Toys and Miniatures v Kansas Cityju v Missouriju. Njegova miniaturna okolja obiskovalce prosijo, naj se nagnejo bliže, upočasnijo in opazijo podrobnosti, ki bi jih sicer zgrešili. Delo 18th-Century Violin Maker’s Shop (1982), ki so ga ustvarili Foster Tracy, Gerry Rynders in Agneta Domaszewicz, je po Hartini oceni zgled plastenega odkrivanja. Na prvi pogled obiskovalec prepozna delavnico, z več časa pa se razkrijejo orodja, površine, delovni ritmi in materialne sledi.
Uravnavanje čutil. Svetloba, zvok, gostota, sedeži in prehodna območja določajo, ali obiskovalec lahko ostane zbran. Kadar prevladujejo bleščanje, hrup, gneča, zmedena krožna pot ali gosto besedilo, se pozornost z radovednosti preusmeri v samozaščito. Klopi, jasne pogledne linije, mirnejši pragovi in vizualni prostor za dih po avtoričinih besedah pomagajo uravnavati pozornost. Sedež po njenem ni ločen od oblikovanja razstave, saj sodeluje pri ustvarjanju pomena.
Skupni pomen. Čudenje se poglobi, kadar je deljeno: vprašanje, ki ga zaslišimo, otrok, ki pokaže podrobnost, vodeni pogovor ali spodbuda k sodelovanju. Hart poudarja tudi sorégulacijo, torej stabilizacijo čustvenih in telesnih stanj prek interakcije in skupnega okolja.
Hart opozarja, da čudenja ne doživljajo vsi enako, zato nevroinkluzivno oblikovanje po njenem ne poenostavlja vsebine, temveč širi dostop do kompleksnosti. Ponuja več poti v pomen: vizualno, tipno, zvočno, pripovedno, družbeno in prostorsko.
Primeri iz članka:
Hart zapiše, da so najmočnejša dostopnostna orodja interpretativna, ne zgolj dodatna. Pomagajo tudi vsem, ki prihajajo z omejeno pozornostjo, čutno občutljivostjo, utrujenostjo, žalovanjem ali nepoznavanjem muzejskih prostorov.
Avtorica se opira na teorijo obnove pozornosti (Attention Restoration Theory), ki govori o »mehki fascinaciji«, torej pozornosti, ki ohranja zanimanje, a ne izčrpava usmerjenega napora. Čeprav je bila razvita predvsem ob naravi, kasnejše raziskave kažejo, da obnovitvene lastnosti niso omejene na naravna okolja. Gosto besedilo, nenadni čutni preskoki in vizualna natrpanost lahko ponovijo preobremenjenost digitalnega življenja. Po Hartini ugotovitvi oblikovanje, ki temelji na čudenju, od muzejev ne zahteva, da tekmujejo z digitalnimi mediji z večjo glasnostjo, ampak da postanejo bolj berljivi, zračnejši in pozornejši do tega, kako ljudje skozi čas srečujejo predmete.
Slovenski muzeji, občine in destinacije bi iz tega lahko povzeli nekaj korakov. To so priporočila, ne trditve o stanju v Sloveniji:
Hart zaključuje, da je v hrupnem svetu ena najpomembnejših javnih vlog muzeja zaščititi pogoje, v katerih ljudje še lahko opazijo, vprašajo, začutijo in se povežejo.
Katera prostora v vašem muzeju ali destinaciji bi obiskovalcu najbolj pomagala upočasniti, in kaj bi morali spremeniti, da bi tam pozornost res lahko zaživela?